KLEPET Z GOSPO RAVNATELJICO ANO NUŠO KERN OB SLIKANICAH
Izvedeli smo, kaj je rada brala kot deklica in katere slikanice so jo spremljale preko otroštva.
Na tak način smo se od nje poslovili v knjižnici z osmošolci.
mag. Nataša Cotman
TEDEN PISANJA Z ROKO (17.-21. 1. 2023)
Tudi v tem šolskem letu smo učence želeli spodbuditi k zavestnemu pisanju z roko.
Knjižničarki sva k ustvarjanju posebej spodbudili tretješolce. Odzvali so se z barvitimi prepisi najljubše pesmice iz berila, ki so jo tudi ilustrirali. Nekaterim so se zdele zelo zanimive predloge inicialk, zato so se odločili, da kar celo pesem zapišejo v njih. Upava, da jim je bilo pisanje z roko v zabavo. Želiva si, da bi se na izzive, ki jih bova mesečno še predlagali, odzvali tako množično.
Knjižničarki Amanda Pokorn in Nataša Cotman
OTVORITEV SLOVENSKE BRALNE ZNAČKE
Začetek oktobra je že tradicionalno posvečen začetku tekmovanja za slovensko bralno značko. Pred več kot 60-leti jo je po češkem zgledu na prevaljsko osnovno šolo vpeljal ravnatelj Leopold Suhodolčan. Prvo bralno značko je takrat uspešno zaključilo 119 bralcev. Danes je vanjo vključenih več kot 140 tisoč osnovnošolcev
Pravijo, da je branje za dušo to, kar je šport za telo, zato je jasno, da si vsi želimo čim bolj pogosto posegati po knjigah. Bralno kulturo želimo širiti in krepiti tudi med mladimi, zato smo letos otvoritev bralne značke obeležili z dvema predstavama. Prva, z naslovom Kaj pa zdaj, je bila namenjena predmetni stopnji, njena vsebina pa gledalca pripravi k razmišljanju o aktualnih dogodkih in okoljskih spremembah. Predstava odpira vse pogosteje zastavljeno vprašanje – kaj pa zdaj? In ne, ni nam še odzvonilo. Je pa pet do.
Za najmlajše so KUD Transformator na oder postavili igro z naslovom Vrvica, ki je rešila svet. S pomočjo figur iz vrvice in igro senc so se učenci preselili v pravljični svet inuitske mitologije, ki jih je popeljala vse od nastanka sveta do današnjih dni. V zgodbi Kalipaluki varujejo naravo in skrbijo za ravnovesje med njo in človekom ter opozarjajo, kako nevarno je, če se to ravnovesje poruši.
Ogled predstav nam je velikodušno omogočil šolski sklad, za kar smo mu res hvaležni.
Da bi v družbi knjig, naših zvestih prijateljic, preživeli čim več prijetnih trenutkov. Uživajte v branju in izkušnjah, ki vam jih le-to ponuja.
Nataša Cotman in Bojana Lužar
Takole smo se skozi leta zabavali v šolski knjižnici. Nekajkrat smo prespali in malo risali po steni. Nastali so različni pravljični junaki.
Zadnja umetnina še nastaja. Mogoče se bodo OSTRŽKU, RDEČI KAPICI, ZLATOLASKI pridružili še KEKEC, NODI. Nikoli se ne ve. V knjižnici domišljiji puščamo prosto pot.
Sodelovali so danes že nekdanji učenci, v zadnjih dveh letih pa učenke: FLAVIA PREGRAD, KLARA MAJDIČ IN JULIJA KOROŠIN.
Branje brez meja na OŠ Preserje pri Radomljah
Nič novega ni, da branje odstira nov pogled, širi meje našega vedenja in nas odpira novemu. Vse to smo ponovno ob enodnevnem druženju doživeli učenci OŠ Vladimirja Nazorja iz hrvaških Križevcevinučenci OŠ Preserje pri Radomljah. Prijetne goste smo spoznali preko mednarodnega projekta Branje brez meja, v katerega nas je povezala knjižničarka Amanda Pokorn.
Zanje smo pod mentorstvom mag. Nataše Cotman pripravili preplet poezije dveh pesnikov, hrvaškega pesnika Stjepana Jakševca, in sodobne slovenske pesnice Barbare Gregorič Gorenc. Izbrane pesmi dokazujejo, da nas načeloma zaposlujejo podobne reči, da se bojimo enakih stvari in nas spravljajo v zadrego podobne situacije.
Najprej smo pri obeh pesnikih našli pesmi o odraščanju. Oba pesnika sta prepoznala, da je strah večine najstnikov samota. V pesmih smo prebrali, kako samotno je ostajati sam. Zoprno je po hodnikih posedati sam. Čeprav je včasih tudi to prijetno. Posebej v deževnih dneh – s knjigo v roki. Oba pesnika sta se lotila tudi teme majhnosti. Vsak na svoj hudomušen način. Kako neprijetno je biti premajhen – če tvoje najljubše dekle ves čas stopa ob strani večjega sošolca. Seveda nismo mogli mimo ljubezenskih pesmi – ki so v obeh zbirkah tudi najobsežnejše. Krhke, tipajoče, polne zadrege. Učenci domače šole smo pesmi obeh avtorjev odigrali v upanju, da bodo naše hrvaške prijatelje bolj nagovorile.
Vse mentorice smo si želele, da bi se učenci med seboj spoznali tudi manj formalno, zato so učenci 5. a-razreda z razredničarko Matejo Szillich Debevec pripravili namizne družabne igre, ob katerih so se resnično ustvarile prijetne skupinice učencev.
Hrvaški učenci so pod mentorstvom knjižničarke Andree Katanović Babić brali slovensko pravljico Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon. Sami so ob pomoči učiteljice likovne vzgoje Ane-Marije Smoljanec izdelali gledališče kamišibaj – in so nam ob slikah, ki so jih narisali sami, zgodbo v hrvaščini tudi pripovedovali. Svoje unikatno gledališče so nam na koncu tudi podarili, česar smo bili izjemno veseli. Dva učenca sta zgodbo Perocijeve predstavila v stripu.
Nagovorili so nas tudi z zanimivo zgodovinsko predstavitvijo kraja – in zares se veselimo, da jih bomo v juniju lahko obiskali tudi mi. Do tedaj pa nas čaka še domača naloga – spoznavanje hrvaškega avtorja Zvonimira Baloga Bonton (ali) kako ne postaneš teleban v 100 lekcijah.
mag. Nataša Cotman
Priznanja ZLATA HRUŠKA. Klikni TUKAJ.